FURS zaostruje nadzor! Tipični (napačni) pristopi zavezancev za davek!
»Saj FURS tega ne bo opazil.«
»To tako delajo vsi.«
»Če pride do nadzora, bomo že nekako pojasnili.«
To so stavki, ki jih v praksi davčnih nadzorov slišimo prepogosto. Žal pa izkušnje kažejo, da davčni organ danes razpolaga z bistveno več podatki, analizami in primerjalnimi mehanizmi, kot se večina manjših davčnih zavezancev sploh zaveda. Posledice napačnih ali “kreativnih” davčnih praks pa so lahko za podjetje finančno izjemno resne – pogosto bistveno bolj, kot podjetniki pričakujejo.
V praksi davčnih inšpekcijskih nadzorov pri samostojnih podjetnikih in manjših družbah še vedno pogosto opažamo nevarno zmotno prepričanje, da davčni organ določenih ravnanj ne zazna oziroma da ga je mogoče z enostavnimi pojasnili ali formalnimi odgovori “pretentati”.
Realnost je bistveno drugačna.
Davčni organ danes poslovanje davčnih zavezancev spremlja precej bolj sistemsko in podatkovno podprto kot v preteklosti. Pri tem ne gre zgolj za pregled oddanih obračunov ali računovodskih evidenc, temveč za celovito analizo poslovanja, primerjavo ekonomskih kazalnikov, analizo denarnih tokov, življenjskega sloga lastnikov, povezav med osebami ter primerjavo poslovanja z drugimi zavezanci v isti dejavnosti.
Treba je razumeti, da davčni postopek temelji na načelu materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2. To pomeni, da davčni organ ne presoja zgolj formalnih listin, temveč predvsem dejansko ekonomsko vsebino poslovanja. Če organ oceni, da ekonomska realnost ne ustreza prikazanemu stanju, lahko poseže bistveno globlje, kot si večina zavezancev predstavlja.
Najpogostejše težave, ki jih srečujemo v postopkih nadzora, so:
- fiktivni oziroma vsebinsko nepodprti računi,
- pomanjkljivo dokazovanje opravljenih storitev,
- poslovanje brez izdaje računov,
- mešanje zasebnih in poslovnih stroškov,
- uporaba sredstev družbe za zasebne potrebe,
- dolgotrajno izkazovanje minimalne davčne osnove brez realnih ekonomskih razlogov
- ter nepravilnosti pri gotovinskem poslovanju.
Kot navaja FURS v letnem poročilu 2025 bo v naslednjih letih pod največjim davčnim pritiskom predvsem naslednja področja:
- DDV evidence in avtomatsko navzkrižno preverjanje podatkov.
FURS po novem sistemsko primerja podatke med dobavitelji in kupci. Odbitki DDV brez ustrezno obračunanega DDV pri drugi strani bodo bistveno hitreje zaznani.
- DAC7 / DAC8 / CESOP Mednarodna izmenjava podatkov postaja izjemno obsežna. FURS bo imel dostop do vedno več informacij o platformah, kriptosredstvih, spletni prodaji in čezmejnih transakcijah.
- Normiranci
Davčni organ izrecno poudarja preverjanje dejanske “samostojnosti” podjetnikov. Poseben fokus bodo predstavljali primeri:
- enega naročnika,
- dolgoročnega sodelovanja,
- ter elementov prikrite zaposlitve.
- Spletne platforme
Opravljanje dejavnosti na spletnih platformah kot so Airbnb, Booking, digitalne storitve in spletno poslovanje bodo v prihodnje bistveno bolj nadzirana kot kadarkoli prej. Spletni ponudniki so po mednarodni zakonodaja zavezani k posredovanju informacij o zaslužkih posameznikov lokalnim davčnim upravam.
- Zakon o minimalnem davku (Pillar Two / ZMD)
FURS intenzivno pripravlja IT sisteme in nadzorne mehanizme za multinacionalke, vključene v globalni minimalni davek.
- Rezidentstvo fizičnih oseb
Vedno več bo preverjanja primerov, kjer posameznik formalno ni slovenski rezident, dejansko pa ohranja pomembne osebne ali ekonomske vezi s Slovenijo.
- Uporaba umetne intelegence za zaznavanje davčnih tveganj
FURS vse bolj uporablja umetno inteligenco in avtomatizirane modele za zaznavanje davčnih tveganj. To pomeni manj naključnih nadzorov in bistveno več ciljanih postopkov.
- Navzkrižno preverjanje podatkov
Davčni organ danes povezuje:
- DDV evidence,
- bančne podatke,
- informacije pridobljene na podlagi mednarodne izmenjave podatkov
- REK obrazce,
- platformne podatke,
- ter številne druge evidence.
Posebej problematično je področje storitev. Veliko podjetij prejema račune za svetovalne, marketinške, IT ali druge podporne storitve, pri čemer pa ne razpolagajo z ustreznimi dokazili o dejanski izvedbi storitev.
V praksi davčnega nadzora račun sam po sebi praviloma ni dovolj.
Davčni organ danes pogosto zahteva:
- konkretne pogodbe,
- dokazila o komunikaciji, e-mail korespondenco,
- delovne verzije dokumentov,
- specifikacije opravljenega dela,
- zapisnike sestankov,
- časovnice izvedbe,
- dokazila o dejanskih rezultatih storitev,
- in drugo podporno dokumentacijo.
Če zavezanec takšnih dokazov nima, lahko davčni organ strošek izloči iz davčno priznanih odhodkov, četudi je bila storitev dejansko opravljena. Ključno vprašanje v postopku pogosto ni, ali je bila storitev izvedena, temveč ali je zavezanec sposoben to ustrezno dokazati z verodostojnimi listinami.
Veliko tveganje predstavljajo tudi primeri, ko družba več let posluje brez pomembnejše davčne osnove oziroma ustvarja ravno toliko prihodkov, da pokriva stroške poslovanja. Davčni organ v takšnih primerih pogosto preverja, ali prikazani rezultati dejansko ustrezajo realnemu obsegu poslovanja.
Pri tem uporablja vrsto primerjalnih analiz:
- primerjavo marž,
- primerjavo prihodkov,
- primerjavo stroškov,
- analizo zaposlenih,
- analizo premoženja,
- analizo življenjskega standarda,
- in primerjavo z drugimi zavezanci v isti dejavnosti.
Če ugotovi bistvena odstopanja, lahko uporabi 68. člen ZDavP-2 in izvede cenitev davčne osnove.
To je eno najmočnejših orodij davčnega organa.
Pri cenitvi davčne osnove davčni organ ni več vezan zgolj na podatke, ki jih predloži zavezanec, temveč lahko davčno osnovo oceni na podlagi:
- uradnih podatkov,
- podatkov o povezanih osebah,
- zunanjih znakov premoženja,
- proizvodnih kapacitet,
- števila zaposlenih,
- obsega nabav,
- lokacije poslovanja,
- ali na podlagi poslovanja primerljivih podjetij.
Posebej pomembno je razumeti, da je v davčnem postopku praviloma zavezanec tisti, ki dokazuje zatrjevana dejstva. Če ustreznih dokazov nima, se hitro znajde v procesno precej slabšem položaju.
Davčni inšpektorji pa pri svojem delu nastopajo precej rigorozno. V številnih primerih dokazila zavezancev presojajo izrazito formalistično, pri čemer pogosto zahtevajo bistveno širši obseg dokumentacije, kot ga podjetja običajno hranijo v okviru rednega poslovanja.
Dodatno tveganje predstavlja tudi dejstvo, da davčna odločba praviloma ne zadrži izvršbe. To pomeni, da mora zavezanec dodatno odmerjeni davek pogosto poravnati že takoj po izdaji odločbe, šele nato pa lahko začne uporabljati pravna sredstva:
- pritožbo,
- upravni spor,
- revizijo pri Vrhovnem sodišču,
- ustavno pritožbo,
- in v skrajnih primerih tudi postopke pred Evropskim sodiščem.
Do končne sodne odločitve lahko v praksi mine več let. Finančne in likvidnostne posledice za podjetje pa pogosto nastanejo bistveno prej.
Prav zato danes davčna preventiva postaja bistveno pomembnejša kot kadarkoli prej.
Ob tem je treba poudariti tudi, da so računovodske službe pogosto močno obremenjene z vsakodnevnim operativnim delom in administracijo, zaradi česar težko sproti identificirajo vsa potencialna davčna tveganja, ki obstajajo v poslovanju podjetja.
Zato podjetjem vedno pogosteje priporočamo izvedbo preventivnega davčnega pregleda poslovanja, v okviru katerega davčni strokovnjak poslovanje analizira na način, kot bi ga presojal davčni organ v postopku nadzora.
Takšen pregled lahko pravočasno identificira:
- pomanjkljivo dokumentacijo,
- nepravilne davčne obravnave,
- DDV tveganja,
- tveganja pri gotovinskem poslovanju,
- poslovanje s povezanimi osebami,
- ter druga področja, ki jih davčni organ danes posebej intenzivno preverja.
Izkušnje iz prakse namreč kažejo, da je odpravljanje davčnih tveganj pred začetkom nadzora praviloma bistveno enostavnejše, cenejše in predvsem varnejše kot reševanje posledic po izdaji davčne odločbe.
