Različno razumevanje in izvajanje ZDDV-1: Dileme in izzivi
Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) je temeljni zakon, ki ureja obdavčitev z DDV v Sloveniji. Kljub temu pa prakse njegovih razlag in izvajanja pogosto razkrivajo neskladja med različnimi organi, kar povzroča dileme za podjetja in davčne zavezance. Primer takšnih neskladij se je znova pojavil ob zadnjih pozivih Finančne uprave RS (FURS) in spremembah zakonodaje, ki jih uvaja Ministrstvo za finance (MF).
Zakonodajne spremembe: Kaj prinašajo?
Spremembe 73. člena ZDDV-1, ki bodo stopile v veljavo, prinašajo večjo odgovornost davčnih zavezancev pri pravočasnem uveljavljanju vračila presežka DDV. Ključne točke sprememb so:
- Omejitev prenašanja presežka DDV: Presežki DDV, ki niso zahtevani za vračilo, se lahko prenašajo v naslednja davčna obdobja le za obdobje petih let. Po preteku tega obdobja se presežek ne more več uveljavljati.
- Rok za zahtevek vračila DDV: Davčni zavezanci morajo zahtevek za vračilo presežka DDV podati v roku petih let od predložitve obračuna DDV. Po preteku tega obdobja se pravica do vračila izgubi.
- Prehodna obdobja: Za presežke DDV, ugotovljene pred 1. januarjem 2025, velja podaljšano obdobje vračila, in sicer do konca leta 2030. To zagotavlja določeno stopnjo pravne varnosti za davčne zavezance.
Pri tem je zanimivo, da je razlog za to spremembo? Poglejmo v besedilo Obrazložitev k predlaganim spremembam v ZDDV-1, kjer lahko preberemo (spodaj sem poudaril pomemben del besedila obrazložitve):
»S spremembo prvega odstavka 73. člena ZDDV-1 se določa omejitev za prenašanje presežka DDV iz preteklih davčnih obdobij v naslednja davčna obdobja. Če davčni zavezanec za presežek DDV ni uveljavljal vračila že v samem obračunu DDV v obdobju, ko je bil ta presežek v obračunu DDV ugotovljen, niti naknadno, je to privedlo do stanja, da so se lahko prenašali v naslednja davčna obdobja tudi presežki DDV, ugotovljeni po obračunih DDV, predloženih davčnemu organu že pred več kot petimi leti. V teh primerih davčni organ ne bi mogel več opraviti nadzora nad utemeljenostjo presežka DDV oziroma zahtevka za vračilo DDV ter davčnemu zavezancu zavrniti vračilo DDV oziroma naložiti v primeru odkritja nepravilnosti plačilo DDV, saj prvi odstavek 125. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19, 145/20 – odl. US, 203/20 – ZIUPOPDVE, 39/22 – ZFU-A, 52/22 – odl. US, 87/22 – odl. US, 163/22, 109/23 – odl. US in 131/23 – ZORZFS) določa, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Z dopolnitvijo določbe se bo omejilo neomejeno prenašanje presežka DDV v naslednja davčna obdobja.«
FURS in njegov pogled
V drugi polovici lanskega leta smo začeli komunikacijo z FURS v primeru, ko je davčni zavezanec, ki je v svojih obračunih za DDV že v letu 2006 in kasneje uveljavljal vhodni DDV, ni pa nikoli zahteval njegovega vračila. Kot preplačilo je tako izkazoval več kot 15.000 EUR presežka vhodnega DDV. Zgolj kot dodatna informacija – v zadnjih 5 letih se znesek tega presežka ni povečal, ker ni več uveljavljal vhodnega DDV-ja.
Na podlagi oddanega obračuna DDV, v katerem je davčni zavezanec zahteval vračilo tega zneska preplačila, pa se je oglasil referent in zahteval dodatna pojasnila. Kljub temu, da smo mu pojasnili in dokazali, da je vhodni DDV v celoti nanaša na obdobja pred več kot 5 leti, vztrajajo na tem, da mora davčni zavezanec to svojo zahtevo za vračilo DDV popraviti oziroma spremeniti in da nima pravice do odbitka vhodnega DDV in želijo inšpicirati tudi obdobje, kjer je pravica do inšpiciranja že zastarala.
FURS smo opozorili na obrazložitev, ki jo je predlagatelj zakona vključil v besedilo novele, ampak FURS vztraja na stališču, da lahko zavrne vračilo presežka vhodnega DDV, ki se nanaša na obdobje pred letom 2019.
Stališče MF (predlagatelja zakona) in konkretne uradne osebe na FURS se torej nedvomno razlikujejo.
Kot smo napisali zgoraj – sprememba ZDDV-1 – se uvaja izključno zaradi stališča MF, da po petih letih, od obdobja v katerem je zavezanec uveljavil vhodni DDV in se je znesek vhodnega DDV, ki ga zavezanec ni zahteval nazaj, povečuje, pravica FURS do nadzora zastara.
Praktični vidiki in posledice za davčne zavezance
Ena od ključnih točk zgornje dileme je, da stališča med FURS in MF glede tolmačenja posamezne določbe v zakonu niso nujno usklajena.
To ustvarja negotovost za davčne zavezance, ki ne vedo, kako pravilno ravnati, da bi se izognili tveganju dodatnih finančnih obremenitev. Stroške teh pregledov pa nosijo davčni zavezanci.
Vprašanje za prihodnost: Kaj je prav?
Dilema, ki jo izpostavlja različna interpretacija ZDDV-1, odpira širša vprašanja o pravni jasnosti in doslednosti davčne zakonodaje v Sloveniji. Davčni zavezanci so v negotovem položaju, saj se lahko soočijo z zahtevami za vračilo DDV za zastarala obdobja, medtem ko so sami omejeni s petletnim rokom za uveljavljanje svojih pravic.
Razčistitev teh neskladij je nujna za zagotavljanje pravne varnosti in zaupanja davčnih zavezancev v delovanje sistema. Ključna vprašanja, ki jih je treba nasloviti, so:
- Kako uskladiti prakse FURS z zakonodajnimi spremembami?
- Kako preprečiti, da bi različno tolmačenje zakonodaje bremenilo davčnega zavezanca?
Zaključek
FURS s svojim tolmačenjem zakonov zasleduje zaščito davčnih virov in preprečevanje zlorab, kar je razumljivo. Vendar zastaranje ni ovira, temveč zaščita pravne varnosti zavezancev. Težava ni v zakonih ali zavezancih, temveč v tem, da država svojih pravic pogosto ne uveljavi pravočasno.
