Kdaj vam lahko vaše podjetniško udejstvovanje zagreni FURS?

Kdaj vam lahko vaše podjetniško udejstvovanje zagreni FURS?

Z razmahom uporabe svetovnega spleta se je pojavil porast ponudnikov blaga in storitev, pa najsi bo to prodaja raznoraznih produktov za gospodinjsko rabo, igrač, ličil, kozmetike, oblačil, orodja, zaščitnih sredstev, produktov za dojenčke in malčke, vse do osebnih vozil in nepremičnin. Tovrstna prodaja pogostokrat poteka v okviru zasebnih skupin znotraj socialnih omrežij ali pa na spletnih oglasnikih kjer se ponudba in povpraševanje srečata. Kupci običajno ne razmišljajo o t.i. »poprodajnih storitvah«, v času nakupa je pomembno le dejstvo, da je dobrina najhitreje v naši posesti (danes naročim, plačam preko spletne banke, jutri jo že lahko uporabljam). Podobno kot kupec razmišlja o pridobitvi dobrine v posest, dobavitelj na drugi strani (običajno) razmišlja zgolj o izvedbi čim hitrejše dobave ter prilivu sredstev na tekoči račun (ali v fizični obliki preko poštne nakaznice). Misel o dejstvu, da bi ob predpostavki pogostosti izvedenih transakcij (dobav) in izvajanju prodaje z namenom ustvarjanja dobička, morali dobavitelji imeti oblikovano pravno formalno obliko poslovnega subjekta, pa je nemalokrat podrednega pomena.

Nemalokrat se (potencialne) stranke na nas obračajo z zanimivim vprašanjem: »Koliko nepremičnin lahko v enem letu kot fizična oseba (pre)prodam, da ne bom imel težav z davčno?« Ne glede na to, da se pri opravljanju naše svetovalne dejavnosti srečujemo s  precej bolj kompleksnimi davčnimi vprašanji, eksaktnega odgovora na to vprašanje ni mogoče podati, saj je le-to odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera. Davčni organ lahko načeloma že zgolj eno samo transakcijo (torej nabavo in preprodajo npr. nepremičnine) katere cilj je doseganje dobička označi kot transakcijo opravljanja dejavnosti. Obstajajo pa tudi situacije, ko boste v enem letu prodali tri ali več nepremičnin, pa se to ne bo štelo za opravljanje dejavnosti.

Na kakšni podlagi lahko FURS vaše poslovne aktivnosti označi za opravljanje dejavnosti in kot takšno tudi obdavči?

Uvodoma je treba pojasniti sam términ »opravljanje (pridobitne) dejavnosti«. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) v uvodnem delu v katerem pojasnjuje osnovne pojme (uporabljene v zakonu) določa, da se za pridobitno dejavnost šteje vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička. Če je temelj vašega poslovnega udejstvovanja »pridobivanje dobička«, bi že zgolj na podlagi te pravne norme morali vzpostaviti neke vrste poslovni subjekt – običajno s.p. ali d.o.o., saj je opravljanje (pridobitne) dejavnosti dovoljena šele, ko je poslovni subjekt vpisan v poslovni register (6. člen ZGD-1). V kolikor bodisi na spletu preprodajate dobrine, bodisi se ukvarjate s transakcijami premičnega in nepremičnega premoženja, ne da bi v ta namen imeli vzpostavljeno pravno-formalni poslovni subjekt, vsekakor delujete v nasprotju z omenjenim ZGD-1, ni pa slednja pravna norma tista na podlagi katere bodo pristojni organi vašo poslovno aktivnost obdavčili.

Izhajajoč iz obstoječe sodne prakse (Upravno in/ali Vrhovno sodišče RS) davčni organi pravno podlago za obdavčitev ustvarjenih dobičkov fizične osebe, ki opravlja dejavnost ne da bi za to imela vzpostavljeno ustrezno pravno-formalno organizacijsko obliko (skladno z ZGD-1), običajno utemeljujejo z določbo 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja črno ZPDZC-1), ki določa, da se za (prepovedano) delo na črno šteje opravljanje dejavnosti ali dela, kadar posameznik opravlja dejavnost ali delo in ni vpisan ali nima priglašenega dela kakor to določa  ZPDZC-1 ali kakšen drug zakon (v tem primeru ZGD-1). Če predmetno zakonsko podlago apliciramo na primer (pre)prodaje nepremičnine (ali osebnega avtomobila ali kakšne druge dobrine), lahko davčni organ že pri eni sami opravljeni transakciji zazna indic »opravljanja dela na črno« ter »opravljanja pridobitne dejavnost«. Posledica tega pa je obdavčitev doseženih dohodkov na podlagi davčne zakonodaje – ZDoh-2[1] (dohodninske implikacije pa ni edina težava, ki vas lahko doleti – ne smemo pozabiti tudi na DDV). 

Treba je poudariti, da do takšnih zaključkov (torej, da neka fizična oseba na trgu opravlja pridobitno dejavnost ne da bi za te namene imela vzpostavljeno ustrezno pravno-formalni subjekt) davčni organ pride na podlagi (proste) presoje okoliščin posameznega primera, ki jih običajno podprejo s pridobljenimi (listninskimi) dokazi (npr. pridobitev kopij kupo-prodajnih pogodb, pregled oglaševanja prodajanega blaga na spletnih portalih ali socialnih omrežjih, vpogled v različne evidence in registre – kot npr. Evidenca trga nepremičnin ali Evidenca registriranih vozil, vpogled v transakcije na bančnem računu,…ipd.). Davčni organi presojajo pridobljene dokaze na podlagi načela proste presoje dokazov, ki izhaja iz 10. člena Zakona o splošnem Upravnem postopku (ZUP), ki določa, da o tem katera dejstva je mogoče šteti za dokazana, presodi uradna oseba (v tem primeru – davčni inšpektor) po svojem prepričanju, na podlagi »vestne in skrbne« presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Navedeno npr. pomeni, da lahko davčni inšpektor ugotovi (prikrito) opravljanje dejavnosti že zgolj na podlagi analize ene ali dveh izvedenih transakcij (npr. prodaje ene ali dveh nepremičnin in/ali enega ali dveh avtomobilov ali kakršnekoli druge premične in nepremične dobrine).  

Kot izhaja iz navedenega, je ugotavljanje elementov opravljanja pridobitne dejavnosti v praksi sila enostavno, da pa vam lahko davčni organ predmetno očita pa ima za to na voljo ustrezno zakonsko podlago, kot tudi praktično neomejene resurse za pridobivanje dokaznega gradiva. V prvi fazi mora torej ugotoviti, da opravljate dejavnost, v drugi fazi pa vam ustvarjene dohodke na podlagi opravljanja te dejavnosti tudi ustrezno obdavči. Kljub dejstvu, da lahko davčni organ relativno hitro zazna indic opravljanja dejavnost (čeravno za to nimate registrirane nobene ustrezne pravne forme), za namene obdavčitve doseženih dohodkov obstajajo določena pravila, ki jih organ mora upoštevati, pa vendar težave običajno nastanejo pri ugotavljanju davčne osnove – predvsem v delu priznavanja odhodkov (iz naslova opravljanja neregistrirane dejavnosti). Kakšna dokazila glede (davčno priznanih) odhodkov v tovrstnih primerih organ upošteva, pa vam lahko pojasnimo svetovalci družbe iConsult.


[1] Zakon o dohodnini (obdavčitev fizičnih oseb)