Videonadzor delovnih prostorov? (ali kako se prepričati, da vaši zaposleni res upoštevajo navodila glede nošenja zaščitne opreme in/ali vzdrževanja razdalje)

Zdravstvena, epidemiološka situacija v kateri smo se znašli, zahteva tudi ustrezne prilagoditve v vsakdanjem delovnem procesu. Priporočila pristojnih organov gredo v smeri zagotavljanja ustrezne razdalje med zaposlenimi, nošenja mask, v kolikor ustrezne razdalje ni možno zagotoviti, rednega razkuževanja rok in rednega razkuževanja in prezračevanja delovnih prostorov. Od delodajalcev se pričakuje, da bodo spremljali in zagotavljali izvrševanje teh ukrepov. Toda kako daleč smejo iti delodajalci? Ali lahko vzpostavijo sistem videonadzora z namenom, da spremljajo, ali se njihovi zaposleni striktno držijo navodil glede uporabe zaščitnih sredstev na delovnem mestu oziroma zagotavljanja ustrezne razdalje, četudi samo na najbolj občutljivih mestih, kot je npr. čajna kuhinja, posebna mesta za kajenje…? Vprašanje dejansko niti ni nujno povezano s trenutnim epidemiološkim stanjem. Na določenih delovnih mestih je nošenje zaščitnih sredstev (zaščitne maske, zaščitna očala, rokavice, zaščitna oblačila) redna delovna obveznost delavcev, ki obstaja tudi izven teh, recimo jim izrednih razmer.

Do vprašanja izvajanja videonadzora z namenom preverjanja, ali zaposleni ravnajo skladno z obveznostjo, se je informacijski pooblaščenec že večkrat opredelil ter v zvezi s tem podal svoje stališče. Osnovna pravila glede videonadzora delovnih prostorov so zajeta v 77. členu še vedno veljavnega ZVOP-1. Tako velja, da se izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov lahko izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi. Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov, kjer je potrebno varovati prej naštete interese. Izrecno je prepovedano izvajati videonadzor v delovnih prostorih izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih. ZVOP-1 od delodajalcev ne zahteva, da za vzpostavitev sistema videonadzora pridobijo soglasje zaposlenih, vendar jim nalaga obveznost predhodne seznanitve zaposlenih z nameravanim izvajanjem ter obveznost posveta z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu.

V splošnem je informacijski pooblaščenec odločitev o tem, ali je videonadzor za dosego zasledovanih ciljev potreben, prepustil delodajalcem, pri čemer je opozoril na načelo sorazmernosti. Slednje pomeni, da mora delodajalec presoditi, ali obstajajo milejši ukrepi, torej ukrepi, ki manj posegajo v zasebnost zaposlenih. V vsakem primeru pa je potrebno videonadzor izvajati v skladu s splošnimi načeli iz 5. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR). Treba je upoštevati in spoštovati načelo najmanjšega obsega podatkov ter poskrbeti, da bi bili osebni podatki, ki bi se pri tem obdelovali, ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo. Informacijski pooblaščenec je v svojih mnenjih opozoril, da tudi ko se ugotovi, da je pred varstvom informacijske zasebnosti posameznika treba dati prednost varstvu drugih pravnih dobrin, ta prednost ni absolutna, ampak se v navedeno pravico poseže le tako in toliko, kolikor je to potrebno za zavarovanje te druge dobrine.

Kar se pa tiče videonadzora v preventivne zdravstvene namene, je informacijski pooblaščenec v mnenju št. 07121-1/2020/1350 ocenil, da izvajanje videonadzora v preventivne zdravstvene namene, ki ga je mogoče doseči tudi z drugimi, milejšimi ukrepi (npr. nadzorom nadrejenega), načeloma ni v skladu z ZVOP-1. Navedeno pomeni, da ni skladno z določili še vedno veljavnega ZVOP-1, če se odločite, da boste dejstvo nošenje zaščitnih mask ali vzdrževanje ustrezne razdalje med seboj, nadzirali z uvedbo videonadzora. Informacijski pooblaščenec sam vzpodbudi delodajalce, da izberejo druga sredstva, ki manj posegajo v zasebnost zaposlenih. Predlagamo torej, da delovni proces organizirate tako, da nadrejeni ali izbrani delavec izvaja redne obhode po delovnih prostorih in preverja, ali se navodila, ki so morala biti zaposlenim sporočena na jasen in nedvoumen način, tudi izvajajo. Obhodi naj se opravljajo ob različnih urah, nenapovedano, predvsem pa v času, ko se glede na izkušnje in dnevno prakso pri posameznem delodajalcu pričakuje, da bi bili lahko določeni prostori (npr. čajne kuhinje, prostori namenjeni kajenju…) bolj »obljudeni«. Navodila sproti dopolnjujte s priporočili pristojnih organov in z njimi redno seznanjajte zaposlene na v družbi običajen način. Dejstvo je, da je obveznost vsakega od nas, da poskrbimo zase in svoje sodelavce. 34. člen ZDR-1 od delavcev zahteva, da upoštevajo zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. 35. člen istega zakona pa delavcem nalaga, da spoštujejo in izvajajo predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljajo delo, da zavarujejo svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Vsakršne kršitve navedenih obveznosti lahko, v odvisnosti od teže kršitev in posledic, vodijo v disciplinski postopek ali postopek redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Zaposlene je tako potrebno na ugotovljene kršitve in nujnost spoštovanja ukrepov redno opozarjati (predlagamo, da se jih opozarja pisno), saj boste kot delodajalec samo tako pridobili ustrezno podlago za morebitno ukrepanje proti kršiteljem.

Ostanimo vsi skupaj zdravi!