Posledice sporazuma o fotokopiranju avtorskih del v gospodarstvu

Posledice sporazuma o fotokopiranju avtorskih del v gospodarstvu

V decembru 2021 je bil sprejet Skupni sporazum o fotokopiranju avtorskih del prek obsega iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah pri opravljanju gospodarske dejavnosti v Sloveniji, ki sta ga podpisala Združenje SAZOR in GZS, in sicer na podlagi 44. in.45. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (Uradni list RS, št. 63/16). Veljati je začel s 25.12.2021.

Združenje SAZOR je organizacija, ki ima dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice reproduciranja avtorskih del s področja književnosti, znanosti in publicistike ter njihovih prevodov za privatno in drugo lastno uporabo (npr. uvozniki fotokopirnih strojev in sorodnih naprav, fotokopirnice in sorodni ponudniki storitev, izobraževalne ustanove). Kolektivna avtorska zaščita pomeni, da kolektivna organizacija zbira denar v imenu ustvarjalcev (imetnikov avtorske pravice) od uporabnikov teh avtorskih del.

GZS je na spletni strani podala obširno razlago, iz katere je razbrati razloge, zakaj se je spustila v pogajanja za sklenitev omenjenega sporazuma. V prvi vrsti je bil namen, da prepreči sprejetje nesorazmerno visoke tarife ali določitve novih nesorazmernih administrativnih obremenitev podjetjem. GZS še izpostavlja, da dejstvo sklenitve sporazuma ne pomeni določitve novih obveznosti gospodarstvu, saj so te po navedbah GZS že določene v veljavnem Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo in nasl.) in mednarodni zakonodaji (Bernska konvencija, InfoSoc direktiva EU) ter da skupni sporazum predstavlja le konkretizacijo zakonskih obveznosti.

Ne glede na dejstvo, ali se dejansko izvaja fotokopiranje avtorskih del s področja znanosti, književnosti, umetnosti ali ne, so glede na podpisan sporazum k plačilu tarife zavezane vse pravne in fizične osebe z najmanj eno zaposleno osebo, ki so organizirane kot gospodarske družbe ali samostojni podjetniki posamezniki, ki opravljajo pridobitno dejavnost na območju Republike Slovenije (podjetje). Skupni sporazum pa ne bo zavezoval samo članov GZS, temveč tudi nečlane; tako na spletni strani GZS. S podpisom licenčne pogodbe ter plačilom avtorskega honorarja, podjetje tako pridobi neizključno pravico do fotokopiranja avtorskih del preko obsega iz 50. člena ZASP[1], in sicer za potrebe opravljanja svojih registriranih gospodarskih dejavnosti ter drugih poslov, potrebnih za obstoj in opravljanje dejavnosti, ki ne pomenijo neposrednega opravljanja dejavnosti.

Podjetja, ki ne posedujejo naprave, ki omogoča fotokopiranje, tovrstne naprave nimajo v svojih osnovnih sredstvih, je ne najemajo in z njo ne razpolagajo na katerikoli drugi podlagi, ali ne naročajo fotokopiranja pri izvajalcu izven podjetja, ne postanejo zavezanci po tem sporazumu. To dejstvo se izkazuje z izjavo, ki jo poda podjetje, Združenje SAZOR pa lahko preverja resničnost te izjave s pregledom na kraju samem.  Združenje SAZOR v pozivu za izvedbo pregleda pisno opozori subjekt na pravne posledice v primeru, da ne omogoči pregleda.

Podjetja, ki so zavezanci po tem sporazumu, so dolžna s Združenjem SAZOR skleniti licenčno pogodbo najkasneje v roku enega meseca od poziva Združenja SAZOR, vendar ne kasneje kot pol leta od začetka veljavnosti tega sporazuma, pri čemer se upošteva rok, ki poteče prej.

Tarifa je določena v letnem znesku. Višina tarife je vezana na število zaposlenih ter glavno dejavnost (ki je razvrščena v tri skupine glede na izobrazbo zaposlenih). Seznam o razvrstitvi dejavnosti po skupinah iz predhodnega odstavka je Priloga 1 tega sporazuma. Primeroma, podjetja, ki imajo do 10 zaposlenih bodo plačevala od 4 do 12 EUR letno, odvisno od izobrazbe zaposlenih, podjetja z 11 – 50 zaposlenimi bodo plačevala med 19 in 57 EUR letno, velika podjetja z nad 250 zaposlenimi bodo npr. plačevala med 150 in 1365 EUR letno (odvisno od števila zaposlenih in njihove izobrazbe). Tarifa se do leta 2024 uveljavlja postopoma, od leta 2024 pa v 100% višini. 

Vzpostaviti se torej želi sistem kakršen že velja za glasbena in avdiovizualna dela, katera kolektivno upravlja SAZAS, ki podeljuje dovoljenje za uporabo tovrstnih avtorskih del v zameno za honorar, ki ga plačujejo uporabniki – izdajatelji TV ali radijskega programa, organizatorji športnih prireditev, veselic, koncertov, gostinski lokali, nakupovalni centri, hoteli, frizerski saloni, ipd., pa tudi občine, kulturna društva, kulturni domovi, razna društva,… Podoben sistem je tudi za RTV prispevek, za katerega bi lahko rekli, da je sporen.

Glede na dano situacijo (podpisan sporazum) je žal težko preprečiti, da bi se temu izognili. Lahko podjetja počakajo na poziv Združenja SAZOR za podpis licenčne pogodbe ali pa sami stopijo v kontakt z Združenjem SAZOR. Dogovorjen je popust za podjetja, ki bodo hitro pristopila k sklenitvi licenčne pogodbe. Podjetje je upravičeno do 20 % znižanja na tarifo, če pristopi k sklenitvi licenčne pogodbe na podlagi tega sporazuma v enem mesecu od poziva Združenja SAZOR k podpisu licenčne pogodbe oziroma v treh mesecih od začetka opravljanja dejavnosti in licenčno pogodbo v celoti izvršuje.

Sporazum nalaga tudi dolžnost sporočanja podatkov, ki so potrebni za izračun honorarja po tem sporazumu (število zaposlenih in glavna dejavnost), in sicer najkasneje do 28.2 tekočega leta po e-pošti ali na drug način, ki ga določi Združenje SAZOR. Prve podatke za obračun nadomestila so podjetja dolžna Združenju SAZOR posredovati ob podpisu licenčne pogodbe. Poročilo o podatkih je priloga licenčne pogodbe.

V kolikor podjetje ne omogoči pregleda ali v izjavi poda neresnične podatke, Združenje SAZOR ob upoštevanju okoliščin primera odloči, ali bo zoper subjekt pričelo postopke zaradi kršitve avtorske pravice pred pristojnimi organi, poleg tega pa ima SAZOR v primeru kršitev avtorske pravice ali kršitev tega sporazuma (tudi nepodpis licenčne pogodbe, nesporočanje podatkov, …) pravico od podjetja zahtevati tudi plačilo civilne kazni v skladu z veljavno zakonodajo.

Kritična ocena predmetnega sporazuma je po našem mnenju na mestu. V prvi vrsti predvsem iz razloga, ker se v gospodarskih družbah ponavadi ne operira z individualnimi intelektualnimi stvaritvami s področja književnosti, znanosti in umetnosti  (definicija avtorskega dela po 5. členu ZASP). Varstvo fotokopiranja poslovne dokumentacije, letnih poročil, računovodskih izkazov, ipd., ki se običajno uporabljajo za poslovne namene, nikakor ni utemeljeno, saj ne gre za književna, znanstvena ali umetniška dela, ki terjajo avtorskopravno zaščito. Prav tako je sporno, da se kot merilo za »obremenitev« gospodarskih subjektov uporablja imetništvo ali najem fotokopirnega stroja, ki ga gospodarski subjekti potrebujejo za opravljanje svoje dejavnosti, ne pa za kopiranje avtorsko varovanih del. Ne gre torej sploh za varstvo avtorskih del, saj po vsebini sporazum ne uvaja nadomestila za fotokopiranje avtorskih del, temveč »finančno obremenitev« na imetnišvo fotokopirnega stroja (saj se glede na besedilo sporazuma honorar plača, četudi podjetje ne kopira avtorskih del, kot jih definira ZASP). Sporno pa je tudi, da se zgolj s sporazumom določa ne le finančne obveznosti gospodarskim subjektom, temveč tudi druge dolžnosti (kot npr. dolžnost obveščanja na letni ravni o številu zaposlenih in glavni dejavnosti) oziroma sam sporazum celo določa obveznost podjetja, ki izjavi, da nima ali ne najema fotokopirnega stroja, ali ne sklene licenčne pogodbe, omogočiti Združenju SAZOR preverjanje na kraju samem. Tovrstni poseg bi po našem mnenju moral biti določen v zakonu. V kolikor podjetje tega ne upošteva pa mu grozi prekrškovni postopek ali celo izrek civilne kazni.


[1] Privatno in drugo lastno reproduciranje (50. člen)

(1) Ob upoštevanju 37. člena ZASP (ki daje avtorju pravico do pravičnega nadomestila za fotokopiranje svojega dela pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe) je reproduciranje že objavljenega dela prosto, če je izvršeno v največ treh primerkih in če so izpolnjeni pogoji iz drugega ali tretjega odstavka tega člena.

(2) Fizična oseba lahko prosto reproducira delo

1.      na papirju ali podobnem nosilcu z uporabo fotokopiranja ali druge fotografske tehnike s podobnimi učinki,
2.      na katerem koli drugem nosilcu, če to stori za privatno uporabo, če primerki niso izročeni ali priobčeni v javnosti in če pri tem nima namena dosegati neposredne ali posredne gospodarske koristi.

(3) Javni arhivi, javne knjižnice, muzeji ter izobraževalne in znanstvene ustanove lahko za lastne potrebe prosto reproducirajo delo na kateremkoli nosilcu, če to storijo iz lastnega primerka in če pri tem nimajo namena dosegati neposredne ali posredne gospodarske koristi.

(4) Reproduciranje po prejšnjih odstavkih tega člena ni dovoljeno glede pisanih del v obsegu celotne knjige, grafičnih izdaj glasbenih del, elektronskih baz podatkov in računalniških programov ter v obliki izvedbe arhitekturnega objekta, če ni s tem zakonom ali s pogodbo drugače določeno.

(5) Ne glede na prejšnji odstavek je pod pogoji iz prvega odstavka tega člena prosto:

1.      reproducirati pisano delo v obsegu celotne knjige, če je njena naklada izčrpana že najmanj dve leti;
2.      reproducirati grafično izdajo glasbenega dela z ročnim prepisovanjem.