Ocenjevanje vrednosti opreme

Glede na različna sredstva, pri ocenjevanju vrednosti premoženja ločimo ocenjevanje vrednosti podjetij, nepremičnin ter opreme (premičnin). V tem članku se bomo posvetili osnovam ocenjevanja vrednosti opreme.

Premičnine v ocenjevalski stroki najpogosteje imenujemo stroji in oprema, pri čemer zajema premično premoženje obsežnejšo delitev:

Stroji

• v proizvodnji (obdelovalni, proizvajalni)

• delovni (gradbeni, kmetijski)

Oprema

• tehnološke linije

• pisarniška oprema

• računalniška oprema

• vojaška oprema

• zdravstvena oprema itd.

Vozila

• vozila v zraku

• vozila na zemlji in pod zemljo

• vozila na vodi in pod vodo

Umetniška dela

Plemenite kovine, dragi kamni itd.

Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti (MSOV) opredeljujejo naprave in opremo kot opredmetena sredstva, ki jih podjetje uporablja pri izdelovanju oz. proizvodnji, dobavi blaga ali storitev, oddaja v najem drugim ali jih poseduje za upravne namene in za katera se pričakuje, da se bodo uporabljala daljše obdobje. Opredmetene premičnine predstavljajo predmete, ki niso trajno pritrjeni na nepremičnino in za katere je značilna njihova premakljivost.

Načini ocenjevanja vrednosti

Skladno z MSOV, je za ocenjevanje vrednosti strojev in opreme mogoče uporabiti vse tri glavne načine ocenjevanja vrednosti, odvisno od vrste sredstev, razpoložljivih informacij ter dejstev in okoliščin okrog ocenjevanja vrednosti. Te načine ocenjevanja vrednosti predstavljajo:

• način tržnih primerjav
• na donosu zasnovan način
• nabavnovrednostni način

Način tržnih primerjav se uporablja za opremo pri kateri so na voljo podatki o nedavnih prodajah podobnih sredstev. Ta način se uporablja predvsem pri motornih vozilih, pisarniški opremi in industrijskih strojih. Pri tem načinu se na podlagi znanih parametrov in prodajnih cen izvede primerjave premoženj, pri čemer je potrebno izvesti metodološke prilagoditve, saj se sredstva med seboj po posameznih karakteristikah navadno razlikujejo. S prilagoditvami ugotovimo, kakšna bi bila verjetna ocenjena prodajna cena primerljivega premoženja, če bi imelo enake lastnosti kot obravnavano premoženje. Način tržnih primerjav je omejen na ožjo skupino sredstev, saj je veliko vrst naprav in opreme specializiranih ali pa so novejši in ni na voljo dovolj neposrednih tržnih podatkov o prodaji.

Na donosu zasnovan način je mogoče uporabiti pri sredstvih za katere je mogoče ugotoviti specifične denarne tokove. Navedeni način se uporablja pri ocenjevanju vrednosti zaokroženih tehnoloških sklopov ali linij, za katere imamo natančno vodene računovodske izkaze o prihodkih in odhodkih. Pri tem je treba upoštevati pričakovane denarne tokove, ki se bodo oblikovali v celotni dobi uporabe sredstva, kakor tudi vrednost sredstva na koncu njegove celotne dobe uporabe. Uporaba na donosu zasnovanega načina običajno v praksi ni pogosto izvedljiva za posamezne postavke naprav ali opreme, saj jim navadno ni mogoče pripisati denarnih tokov.

Nabavnovrednostni način ocenjevanja vrednosti določa vrednost sredstva na osnovi reprodukcijskega stroška ali nadomestitvene vrednosti ekvivalentnega sredstva. Nadomestitvena vrednost je strošek za pridobitev drugega možnega sredstva enakovredne koristnosti; to je lahko sodobno enakovredno sredstvo, ki zagotavlja enako funkcionalnost, ali pa strošek za ponovno izdelavo natančne kopije sredstva, katerega vrednost se ocenjuje. Nadomestitveno vrednost se v postopku ocenjevanja prilagodi za vpliv fizične, funkcionalne, tehnološke in ekonomske zastarelosti. Pri tem so posamezne oblike zastaranj odraz stanja sredstev ter tudi razmer poslovanja in subjektivnih analiz ocenjevalca.

Izbor načina ocenjevanja je tako odvisen od vrste sredstev ter razpoložljivosti podatkov, pri čemer je priporočljiva uporaba vsaj dveh načinov ocenjevanja. MSOV sicer od ocenjevalca vrednosti ne zahtevajo uporabe več kot ene metode za ocenjevanje vrednosti enega sredstva, zlasti kadar ocenjevalec vrednosti zaupa v natančnost in zanesljivost posamezne metode glede na dejstva in okoliščine posla ocenjevanja vrednosti. Pri ocenjevanju vrednosti specialnega premoženja, kot so antikvitete, umetniška dela, dragi kamni in plemenite kovine, je potrebno v ocenjevanje vključiti izvedence, ki so specialisti na teh področjih.

Na kratko poglejmo tri primere različnih načinov vrednotenja:

• V primeru cenitve osebnega vozila, bi kot najprimernejši način ocenjevanja izbrali način tržnih primerjav, saj je običajno na voljo dovolj tržnih podatkov o prodajah primerljivih vozil, pri čemer izberemo najbolj kompatibilna vozila enakih proizvajalcev in modelov. Tu se poslužujemo objavljenih oglasov na spletnih avto oglasnikih, pri čemer je potrebno upoštevati običajno razliko med oglaševanimi cenami ter cenami dejanskih transakcij. Po izboru (cca 5) primerljivih vozil izvedemo prilagoditve, na podlagi katerih ugotovimo ceno vozil ob predpostavki, da imajo enake glavne lastnosti kot naše obravnavano vozilo. Prilagoditve s korekcijskimi faktorji opravimo glede glavnih lastnosti, kot so starost, prevoženi kilometri, pomembnejša dodatna oprema. Končna ocena vrednost tako predstavlja dobljeno povprečno oceno vrednosti primerljivih vozil, lahko pa se ocenjevalec odloči za izbor ocene vrednosti na podlagi najbolj primerljivega vozila.

• Za naslednji primer vzemimo stroj za rezkanje, pri katerem bi izvedli nabavnovrednostni način ocenjevanja vrednosti. Pri izvedbi cenitve moramo najprej pridobiti nadomestitveno vrednost stroja, kar pomeni vrednost novega sodobnega stroja, ki zagotavlja enako funkcionalnost kot ocenjevani stroj. Podatke navadno pridobimo preko ponudb, katalogov in cenikov trgovcev. Ko so na voljo vsi potrebni podatki nadomestitvene vrednosti, pa se izvaja korekcija vrednosti na osnovi upoštevanja fizičnega, funkcionalnega ter ekonomskega zastaranja.

Fizično zastaranje upošteva predvsem življenjsko dobo stroja in s tem povezano zmanjšanje vrednosti pri čemer upoštevamo dotrajanosti zaradi starosti, obrabe zaradi uporabe, utrujenosti in obremenitve materiala, izpostavljenosti klimatskim pogojem ter načina vzdrževanja.

Funkcionalno zastaranje upošteva stanje sredstva oziroma njegovo sposobnost opravljanja funkcije v času preostale dobe uporabe, pri čemer ocenjujemo izgubo vrednosti sredstva zaradi pogojev samih znotraj sredstva. Pri funkcionalnem zastaranju se tako upošteva morebitna premajhna izkoriščenost tehničnih zmogljivosti stroja v primerjavi z normalno pričakovano, predimenzionirane zmogljivosti ter učinkovitost (energetska, materialna, delovna).

Ekonomsko zastaranje se izraža z vplivom dogajanj izven sredstva samega, ki jo merimo z zmanjšanjem količine proizvodnje v podjetju ali skrajšano koristno dobo uporabe zaradi gospodarskega ali ekološkega zastaranja, pri čemer se obravnava vpliv gospodarskih razmer na vrednost ocenjevanega sredstva z vidika direktnih vplivov napovedanih prihodnjih splošnih makroekonomskih gibanj ter z upoštevanjem predvidenega prihodnjega poslovanja dejavnosti, v katero sodi ocenjevano sredstvo.

Vrednost stroja za rezkanje je tako ocenjena kot rezultat določene nadomestitvene vrednosti, zmanjšane za izračunane koeficiente vpliva fizičnega, funkcionalnega ter ekonomskega zastaranja.

• V primeru ocenjevanja sončne elektrarne, bi uporabili na donosu zasnovan način, pri katerem je potrebno pridobiti pretekle podatke o višini proizvodnje elektrike, prihodkih ter vseh stroških, ki se nanašajo izključno na elektrarno. Pri ocenjevanju prihodnjih denarnih tokov upoštevamo preteklo ter načrtovano prihodnjo proizvodnjo elektrike, pri čemer je potrebno upoštevati, da sami sončni moduli z leti slabijo in jim izkoristek upada. Letne denarne tokove izračunamo do konca predvidenega obratovanja elektrarne, kateri moramo tako predvideti prihodnjo pričakovana doba uporabe. Dobljene proste denarne tokove, ki predstavljajo razliko med načrtovanimi prihodki in odhodki, diskontiramo na datum cenitve, pri čemer za diskontno stopnjo uporabimo povprečni tehtani stroška kapitala (WACC). Ocenjena vrednost elektrarne tako predstavlja seštevek diskontiranih prihodnjih denarnih tokov.