NAKNADNA VPLAČILA KOT NAČIN ALTERNATIVNEGA FINANCIRANJA DRUŽBE Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO
Plačilo osnovnega kapitala ob ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d.o.o.) je prav gotovo najpomembnejši način financiranja družbe, nikakor pa ni edini, saj je le-teh več.
V praksi se velikokrat nenadoma pojavi poslovna priložnost, ki je družba nikakor noče zamuditi, a nima dovolj sredstev, da bi jo realizirala. V želji realizacije največkrat sklene kreditno pogodbo z banko, lahko pa tudi s svojim družbenikom. A Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) v 491. členu ureja mnogo fleksibilnejšo obliko financiranja – naknadna vplačila kapitala. Le ta povečujejo premoženje družbe in utrjujejo njen jamstveni položaj v razmerju do tretjih, zelo podobno kot takrat, ko družbeniki dokapitalizirajo družbo z vplačilom osnovnih vložkov.
Naknadna vplačila so sredstva, ki jih za delovanje družbe lahko zagotovijo družbeniki (fizične osebe ali pravne osebe). Ta vplačila nimajo narave posojila, zato se v bilanci stanja ne izkazujejo kot obveznosti družbe in posledično tudi niso obrestovana. Predstavljajo vložek družbenikov v lastni kapital družbe (izkazujejo se kot kapitalske rezerve)s katerim se ne poveča niti osnovni kapital družbe, niti osnovni vložek družbenika in niti njegov poslovni delež. Načeloma so naknadna vplačila sorazmerna s poslovnimi deleži družbenikov, a v družbeni pogodbi je mogoča tudi drugačna ureditev.
Družbenik lahko naknadno vplačilo izvrši v obliki denarnega zneska ali pa kot stvarno izpolnitev (nepremičnina, premičnina, pravica, terjatev, podjetje,…), pri čemer glede slednje ni odveč opozoriti na težavnost vnaprejšnje določitve predmeta izpolnitve, ki torej predstavlja naknadno vplačilo kapitala. V takšnem primeru je prav gotovo na mestu sporazum med družbo in družbenikom.
Za izvedbo naknadnega vplačila je poleg sredstev nujni predpogoj tudi ustrezna pravna podlaga, saj družbenik na tej podlagi nato izvrši naknadno vplačilo.
To pomeni, da mora akt o ustanovitvi ali družbena pogodba predvideti možnost o naknadnem vplačilu, pri čemer nato družbenik oz. družbeniki sprejmejo sklep o vplačilu naknadnih vplačil. V kolikor akt o ustanovitvi ali družbena pogodba ne predvideva možnosti naknadnega vplačila, je to mogoče izvesti s spremembo akta o ustanovitvi oz. spremembo družbene pogodbe (za katero je potrebno upoštevati vse materialne in formalne zahteve) in sprejeti sklep o spremembi.
V 495. členu ZGD-1 pa je predvidena tudi možnost vračila naknadnih vplačil družbeniku, a le, če ta ne služijo kritju osnovnega kapitala ob ustvarjenih izgubah družbe. Ta določba predstavlja varnostno zaporo, s katero je družbenikom onemogočeno izplačilo premoženja, ki je namenjeno ohranjanju osnovnega kapitala in vezanih rezerv. Vračilo je mogoče opraviti po treh mesecih od dneva objave sklepa o vračilu na AJPES-u, le-ta pa ne rabi biti v obliki notarskega zapisa. V zvezi z vračili naknadnih vplačil družbenikom pa je bilo mogoče v preteklosti zaslediti kar nekaj davčnih sporov, zato se je v preteklem letu, tj. 2020 spremenil Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) v delu, ki se nanaša vračilo naknadnega vplačila. Le-ta sedaj določa, da se pri odsvojitvi poslovnega deleža v povezavi z naknadnim vplačilom, slednje všteva tako v nabavno kot tudi prodajno vrednost poslovnega deleža. Po prejšnji ureditvi je davčni organ namreč naknadna vplačila všteval le v prodajno vrednost poslovnega deleža. To natančneje pomeni, da vračilo naknadnega vplačila do velikosti vplačanih sredstev ni obdavčeno z dohodnino. Dohodnino je potrebno plačati le, kadar gre za presežno velikost vračila naknadnega vplačila.
