Davčni inšpekcijski nadzor

Davčni inšpekcijski nadzor

Vsaka oseba, ki se na trgu poslovno udejstvuje, je soočena z več oblikami tveganj, ki jih mora med izvajanjem svoje dejavnosti učinkovito nadzorovati. Med poslovna tveganja uvrščamo tudi tveganja z vidika davkov (davčno tveganje), pa naj bo to tveganje v smislu vpliva spremembe obstoječe domače ali mednarodne fiskalne zakonodaje (kot npr. trenutno aktualen brexit) ali tveganje v smislu »neeksaktnosti« zakonskih določb ter posledično razhajanj med tolmačenji zakonodaje upravnih (davčnih) organov in stroke. 

Vsakdo, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost, je verjetno že razmišljal o vprašanju: »Kaj, če me obišče Furs?« Ali obstaja kakršnokoli tveganje, da bi bili v primeru davčnega inšpekcijskega nadzora bremenjeni za dodatne davke? Pri tem nimam v mislih subjektov, ki načrtno zlorabljajo davčno zakonodajo ali načrtno po načelu »samoobdavčitve« ne odmerjajo in plačujejo pripadajočih davščin, temveč subjekte, ki poslujejo transparentno in v dobri veri ravnanja v skladu z zakonodajo. Davčni svetovalci se pogostokrat srečamo s primeri, ko so naše stranke presenečene nad ugotovitvami davčnih inšpektorjev po izvedbi davčnega inšpekcijskega nadzora v njihovih družbah oziroma poslovnih subjektih, saj se v večini primerov sploh ne zavedajo prakse davčnih organov, predvsem pa zakonske podlage, na podlagi katere lahko organi sprejmejo sklepe o dodatni davčni bremenitvi. 

Potek davčnega nadzora

Davčni nadzor dojemamo za eno temeljnih nalog Fursa. Obsega davčni nadzor davčnih obračunov, davčni nadzor posameznega področja poslovanja in davčni inšpekcijski nadzor. Davčni nadzor davčnih obračunov običajno opravlja neposredno oseba, zaposlena pri davčnem organu, ki obračune preverja direktno iz pisarne (poslovni subjekti Fursu s pomočjo sistema eDavki redno posredujejo več vrst davčnih obračunov, ki jih zaposleni pri organu preverijo in izdajo odločbo). Nadzor posameznega področja poslovanja obsega nadzor posameznih dejanj poslovnih subjektov za določeno področje poslovanja (npr. področje DDV, dohodkov iz delovnega razmerja …). Tudi v tem primeru nadzor običajno izvajajo iz pisarn davčnih uslužbencev, ki se lahko v primeru identifikacije težnje po temeljitejšem nadzoru razširi v davčni inšpekcijski nadzor. 

Davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) obsega nadzor dveh ali več področij poslovanja oziroma nadzor enega ali več davkov za eno ali več obdobij, ki se običajno začne z izdanim sklepom (le v skrajnih primerih nadzor izvajajo brez podanega sklepa). Vsako dejanje zavezanca za davek je od izdaje sklepa o postopku DIN ključnega pomena. Na primer že sklep o začetku postopka DIN mora vsebovati nekatere ključne elemente, kar pomeni, da je lahko že ob njihovi odsotnosti izvedba postopka DIN nezakonita (davčni organ lahko inšpicira samo tisto vrsto davka in za samo tisto obdobje, kot ga opredeli v sklepu, organ tako ne sme zavezanca za davek bremeniti za katero drugo vrsto davka ali za obdobje, ki s sklepom ni opredeljeno, seveda lahko organ z dodatnim sklepom postopek DIN razširi). 

Po predložitvi sklepa o začetku postopka davčni inšpektor predloži zahtevek za predložitev listninske dokumentacije in tako se preide v (za zavezanca najpomembnejšo fazo postopka DIN) fazo ugotavljanja dejstev. Ta faza je za davčne zavezance najpomembnejša, saj inšpektor na podlagi pregleda listninske dokumentacije podal ugotovitve v zvezi s presojanimi poslovnimi dogodki, torej ugotovitve, povezane z morebitnimi nepravilnostmi (npr. pregled stroškov z vidika njihovega davčnega priznavanja, analiza uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV, pregled obračunov plač in drugih osebnih dohodkov …). Na podlagi izkušenj lahko trdim, da davčni zavezanci običajno »poskrbijo« za ustrezno davčno obravnavo poslovnih dogodkov, ki se v podjetju redno dogajajo, a ko pride do kakšnih izrednih poslovnih dogodkov, s katerimi se v praksi še niso srečali in potencialne davčne implikacije pavšalno preverijo/analizirajo, lahko (predvsem v postopkih DIN) pride do ugotovitve nepravilnosti, kar lahko ima visoke finančne posledice v smislu bremenitve z dodatnimi fiskalnimi dajatvami. Razlogov za nepravilnosti je lahko več, bodisi da je bila transakcija izpeljana brez vednosti osebe, zadolžene za davke v podjetju (računovodstvo), bodisi odgovorna oseba družbe ne investira v posvet z davčnimi strokovnjaki ali v izobraževanje lastnega računovodskega osebja. Moramo si priznati, da računovodje nimajo lahkega dela, običajno jih je v podjetju zaposlenih premalo, seznanjeni morajo biti z zelo široko računovodsko, davčno in (vsaj še) delovnopravno zakonodajo, poleg vsega se njihova opozorila (strankam/poslovodstvu) ne jemljejo z zadostno mero resnosti, a ko davčni inšpektorji v postopku DIN ugotovijo potencialne nepravilnosti, vsa odgovornost pade na njihova ramena. 

Pristop k omejitvi tveganj

Računovodje so običajno preobremenjeni, da bi lahko bili pozorni na podrobnosti vsake transakcije v podjetju, poleg tega v večinoma niso seznanjeni z vsemi okoliščinami dogovorjenega posla, zato je po mojem mnenju utopično pričakovati, da potencialnim tveganjem ugotovitve davčnih nepravilnosti v postopku DIN podjetje/družba nista izpostavljena. Kako je to tveganje mogoče omejiti? Ustrezen pristop k omejitvi tveganj je po mojem mnenju vsekakor predložitev poslovne dokumentacije na vpogled neki tretji (strokovno usposobljeni osebi) izven vašega podjetja – izvedba t. i. preventivnega davčnega pregleda. Pri tem je pomembno, da pregled izvede strokovnjak z izkušnjami iz postopkov DIN. Izkušnje iz postopkov DIN dajejo vpogled v razmišljanje davčnih inšpektorjev, kar je neprecenljiv »know how«. S kolegi svetovalci že vrsto let zastopamo stranke v postopkih DIN, zato je naš »know how« bazen že precej poln (je pa res, da se njegova globina iz postopka v postopek poglablja in temu procesu nikoli ni konca), zato predlagam, da nas, če želite poglobljen vpogled v postopek DIN (še posebej v tem obdobju priprave letnih davčnih obračunov), kontaktirate in tveganje z vidika davkov že danes omejite.